ena ura miru

2/23/2015

V zadnjem času nekaj opazujem: na avtobusu, v čakalnici, ko smo pri kosilu ali na kavi ... in se čudim, kako je možno, da vsak pogovor ali tišino zmoti piskanje ali brnenje telefona. Ta mora biti vselej na dosegu roke; stalno pregledovanje novih objav, stanj, idealiziranih fotografij in iskanje Wi-Fi-ja pa je postala nuja.

Da bomo sčasoma popolnoma izgubili stike, da se sploh ne bomo več znali pogovarjati in podobni štosi se mi zdijo pretirani, pa je vseeno vredno tudi temu nameniti besedo.
Vprašajmo se, kolikokrat v družbi uporabljamo telefon po nepotrebnem, namesto, da bi dragoceni čas namenili drug drugemu. Prevečkrat? Vsi smo isti. Tudi jaz. Vem, da nisem pravi, ki bi vam pridigal o tem, da se izpišite iz facebooka ali pa, da so fotke zajtrka na instagramu nesmisel, ali, da je chatanje o blesarijah in brezkončno pošiljanje smajlijev brezvezno.Tega vas ne bom odvadil, ker to ni v moji moči. 

Bi pa vas prosil, da, ko ste z nekom, nekje, skupni čas namenite ne sebi, ne prijatelju na drugi strani telefona, ampak osebi pred vašimi očmi.
Naj bo začetek enostaven. Vabim vas k eni enostavni akciji: ura brez telefona. Od 19 h - 20 h odklopite telefon in se posvetite svojim dragim. Naj bo to čas za pristen pogovor, za druženje brez motečega piskanja. Če vam je ta prehuda pa poskusite s tole: kdor pri kosilu prvi poseže po telefonu, plača. 

Posvetimo si čas, ker #resničnostjelepša.

.

PREBERI TUDI TO

3 komentarji

Vse pravice so pridržane!. Zagotavlja Blogger.